»Poklic, ki zagotavlja doživetja«

Gospa John, ženska pri odvozu smeti, še vedno ni vsakdanji pojav.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se lotili takšnega težkega dela, še posebej na ulicah milijonske metropole, kot je Berlin?

Pred tem sem bila že na cestah kot dostavljalka paketov. Pravzaprav sem sicer izučena prodajalka, a sem hitro ugotovila, da nisem ustvarjena za delo za pultom. Zunaj je moj svet. Pri Berliner Stadtreinigung sem dobila službo preko svojega strica, ki tam dela. Ženske pri odvozu smeti so prisotne šele kratek čas. In tudi danes jih ni veliko, zato si zunaj vedno prava atrakcija. Na mojem smetarskem dvorišču sem ena od skupaj sedmih žensk, moja dva sodelavca na cesti pa sta oba moška. Vsekakor sem si takrat rekla: "No, pa poskusi." — in pri prvem poskusu sem takoj uspela. To pa ni pravilo.

Zakaj?

Ker ni povsem enostavno postati smetarica. Pred tem je fitnes test, ki ga moraš opraviti. Na primer moraš na eliptičnem trenažerju (orbitreku) doseči določeno število korakov ali dvigovati uteži, pa tudi opraviti različne modelne poligone, na primer teči gor in dol po stopnišču, premikati smetne zabojnike z določeno težo, vleči jih po tlakovcu in podobno. Vse je časovno merjeno. In testa pa večina ne opravi.

Uradni začetek službe je ob 5.30. Zdaj so naše ture v Berlin-Marienfelde, in naša lokacija je na Gradestraße v Neuköllnu. Vendar prihajam iz Hohenschönhausena; z avtom potrebujem vsaj pol ure, nazaj pa ponavadi dvakrat toliko zaradi prometa. Torej vstajam ob 3.30.

Še ne čisto. Najprej na Gradestraße dobimo naš razpored s tovori, ki nastanejo tisti dan, in ključe, s katerimi pridemo do vhodov v hiše in do kletk za smeti. Ob 5.45 se potem odpravimo k avtomobilom. Začeti nalaganje lahko začnemo šele ob 6.00, prej je namreč še nočni počitek. Ko je zadnji tovor odložen, pripeljemo tovornjake na parkirno mesto, vrnemo naše dokumente in tako naprej. Če je prišlo do kakršnih koli nepravilnosti, jih še prijavimo, na primer zatarasene poti, prepolni zabojniki, pokvarjene posode ali kaj podobnega. In ob 13.30 je potem konec dela. 

Ne računamo v hišnih številkah, temveč v odvozih. Velika črna kanta, kot jo poznamo, šteje za en odvoz, manjša za pol. Čez dan naredimo več krogov. Ko je avto poln, gremo v sežigalnico odpadkov v Ruhlebenu pri Spandau. Ponedeljek je moj najbolj intenziven dan; takrat imamo tri ture z okoli 300 odvozi. Težko je to natančno povedati, a v povprečju je to zagotovo okoli 150 hišnih številk. V petek je potem bolj sproščeno, takrat imamo samo eno turo. Preostanek dneva uporabljamo med drugim za nego vozila. Gremo v avtopralnico v Neuköllnu in s Kärcherjem očistimo tovorni prostor in podobno.