Zgodba se je začela leta 1987, ko sta France in Edica Tkalčič stopila na samostojno podjetniško pot. Prvi koraki niso bili lahki. Prvo vozilo je bil rabljeni prekucnik Mercedes-Benz Kurzhauber, s katerim sta opravljala prevoze in postopoma gradila temelje podjetja.

Pet let pozneje so vstopili v mednarodni transport in iz Nemčije pripeljali dva rabljena tovornjaka Mercedes-Benz serije SK. To je bil začetek razvoja, ki je podjetje skozi leta pripeljal do enega najbolj prepoznavnih logističnih podjetij v regiji.

Danes podjetje vodi druga generacija družine Tkalčič. Lastnica in prokuristka je Edica Tkalčič, direktorica je njena hči Tanja Tkalčič Vrščaj, za servisni del poslovanja pa skrbi sin Erik Tkalčič, vodja servisa in prokurist. Kljub rasti podjetja ostajajo družinsko povezani in tesno vpeti v vsakodnevno delo.

Posebno mesto v zgodovini podjetja ima prvi novi Mercedes-Benz Actros. »Nakup prvega Actrosa je bil za nas veliko več kot zgolj investicija v novo vozilo. Ko je pripeljal na dvorišče, smo ga vsi občudovali z neizmernim navdušenjem. Bil je dokaz, da smo s trdim delom, poštenim odnosom do strank in vztrajnostjo dosegli pomemben mejnik. Občutki ponosa, veselja in zadovoljstva so bili nepozabni,« se spominja Edica Tkalčič.

Takšni trenutki pogosto povedo več kot številke. Za družinsko podjetje nakup novega tovornjaka ni le poslovna odločitev, ampak simbol zaupanja v prihodnost.

Mercedes-Benz Trucks je pomemben del zgodbe podjetja West Transport že od samih začetkov. V podjetju poudarjajo, da pri izbiri gospodarskih vozil ne gre zgolj za nakup tovornjaka, temveč za odločitev o dolgoročnem poslovnem partnerju.

Zvestoba znamki temelji na izkušnjah iz vsakodnevnega poslovanja. Kakovost izdelave, zanesljivost vozil, visoka razpoložljivost, široka
servisna mreža in hitra dobavljivost nadomestnih delov predstavljajo ključne prednosti, ki omogočajo nemoteno izvajanje prevozov in visoko operativno učinkovitost podjetja. Pomemben dejavnik je tudi odlična preostala vrednost vozil, ki pomembno prispeva k nižjim skupnim stroškom lastništva.

Ker si v začetkih dragih popravil niso mogli privoščiti, je France Tkalčič večino vzdrževalnih del opravljal sam. Kot nekdanji poklicni voznik je dobro poznal mehaniko, zato je bilo skrbno vzdrževanje vozil od samega začetka pomemben del poslovanja.

Ko se je vozni park povečeval, so rasle tudi potrebe po lastnem servisiranju. Iz potrebe po zanesljivem vzdrževanju je postopoma zrasla nova dejavnost, ki danes predstavlja pomemben steber podjetja.

West Transport je danes pooblaščeni servis za priklopna vozila Schmitz, pomemben del njihove uspešnosti pa predstavlja tudi dolgoletno sodelovanje s servisom Autocommerce.

»S servisom Autocommerce sodelujemo že vrsto let. Naši mehaniki se pri njih redno dodatno usposabljajo, vedno pa lahko računamo tudi na strokovno tehnično podporo. Za nas je zelo pomembno, da imamo dostop do najnovejšega znanja, diagnostičnih postopkov in originalnih Mercedes-Benz rezervnih delov. Pri transportu je čas ključnega pomena, zato veliko pomeni tudi dejstvo, da so rezervni deli praviloma hitro dobavljivi oziroma na voljo. Tako lahko vozila hitreje vrnemo na cesto, kar je ena izmed pomembnih prednosti, ki jih prinaša vozni park Mercedes-Benz Trucks,« poudarja Erik Tkalčič.

Letošnje leto je posebno tudi zato, ker Mercedes-Benz Actros praznuje 30 let.
V West Transportu njegov razvoj spremljajo praktično od začetka.

Prvi Actros je že ob predstavitvi pomenil prelomnico v panogi. Z elektronsko krmiljenimi zavornimi sistemi, inteligentnim menjalnikom Telligent in digitalno povezavo ključnih sklopov vozila je napovedal novo obdobje gospodarskih vozil. Sledile so generacije, ki so uvajale napredne asistenčne sisteme, vse večjo povezljivost in digitalizacijo, danes nepogrešljive elemente sodobnega transporta.

Zgodbo danes nadaljuje najnovejši Mercedes-Benz Actros L s kabino ProCabin, ki prinaša še boljšo aerodinamiko, nižjo porabo goriva, napredne digitalne rešitve ter višjo raven varnosti in udobja.

»Z Actrosom L ProCabin vidimo, kam gre prihodnost transporta: v smer še večje učinkovitosti, digitalizacije in udobja voznika. To ni več zgolj tovornjak, temveč sodobno delovno okolje in življenjski prostor na poti. Nova kabina z optimizirano aerodinamiko, naprednimi asistenčnimi sistemi in izjemnim udobjem potrjuje, zakaj Actros ostaja merilo v svojem razredu,« poudarja Erik Tkalčič.

Kaj pa o najnovejšem Actrosu pravi nekdo, ki za volanom preživi največ časa?

»Pred novim Actrosom L sem skoraj osem let vozil Actrosa MP3 in z njim brez okvar prevozil 1,2 milijona kilometrov. Zato sem dobro vedel, kaj lahko pričakujem od vozila z zvezdo. Novi Actros pa me je vseeno pozitivno presenetil. Kabina je izjemno tiha, vožnja bolj sproščena, menjalnik deluje skoraj neopazno, izboljšana osvetlitev pa daje še več občutka varnosti. Po nekaj mesecih za volanom lahko rečem, da gre za tovornjak, ki vozniku bistveno olajša vsakdan na cesti,« pove voznik Goran Šuvak.

V podjetju West Transport prihodnost vidijo podobno kot preteklost: v stalnem razvoju, vlaganju v ljudi in posodabljanju voznega parka. Ta pogled v prihodnost se naravno povezuje z znamko Mercedes Benz Trucks, ki prav tako že desetletja velja za sinonim najvišje kakovosti, tehnološkega napredka in zanesljivosti v transportni industriji.

sklene Erik Tkalčič.

Vodstvo podjetja West transport sestavljajo člani družine Tkalčič (od leve proti desni) Erik Tkalčič, vodja servisa in prokurist, Edica Tkalčič, prokuristka in Tanja Tkalčič Vrščaj, direktorica.

Pri Bergantovih sodelovanje ne pomeni, da morajo vsi delati v istem podjetju. Prav nasprotno. Robert je otroke od nekdaj spodbujal, naj prevzamejo odgovornost in si ustvarijo lastno poslovno pot.

»Vedno pravim, da mora imeti vsak svojo ženo in svojo denarnico.Človek se najhitreje uči, kadar dela zase. Učenje na lastnih napakah je lahko boleče, vendar je tudi najučinkovitejše. Tako začneš razumeti odgovornost, spoštovati zaposlene ter se učiti načrtovanja, vodenja in razvoja podjetja. Pri nas smo vsi samozaposleni, delamo pod eno streho, skupaj in hkrati vsak zase. Kupci tega ne opazijo, saj navzven delujemo kot ena ekipa,« svojo poslovno filozofijo pojasnjuje Robert.

Danes tako pod isto streho delujejo tri podjetja. Nik Bergant je leta 2023 ustanovil Kramar transport. Saša in njen mož Jakob Škrjanec sta leta 2025 ustanovila S&J transport. Vloge so jasno razdeljene. Nik in Saša skrbita za logistiko in pisarniško delo, Jakob vodi delavnico, Mark pa kljub šolskim obveznostim že pošteno poprime za delo. Vsak prispeva svoj del znanja, vendar skupaj nastopajo kot ena ekipa.

Robert je tako rekoč odraščal v tovornjaku. Že kot otrok je očeta spremljal na poteh in mu pomagal iskati rezervne dele.
»Največji praznik je bil, ko je oče našel dober rabljen tovornjak in sva ga šla iskat. Z veseljem sem hodil z njim na vožnje. To je bil naš način življenja.«

Eden njegovih najbolj živih spominov sega v čas, ko je bil star dvanajst let. Med vožnjo po Avstriji je očeta prosil, ali bi lahko za nekaj kilometrov prevzel volan. Oče mu je ustregel, toda kmalu po tem, ko sta zamenjala sedeža, sta naletela na policijsko kontrolo. »Ko je policist zagledal otroka za volanom, najprej ni mogel zadržati smeha. Potem se je zbral, očetu naročil, naj takoj sede za volan, in nama dejal, naj izgineva, da naju ne bo več videl,« se v smehu spominja Robert.

Leta pozneje je podobno vozniško strast opazil pri sinu Niku. »Pri dvanajstih letih je že povsem suvereno prestavljal tovornjake po dvorišču. Jabolko očitno res ne pade daleč od drevesa.«

Robert je zaključil srednjo tehniško šolo in takoj po osemnajstem letu opravil vozniška izpita kategorij C in E. Čeprav je po izobrazbi strojni tehnik, v tem poklicu ni nikoli delal.

Cesta ga je preveč vlekla. Sedem let je preživel za volanom, velik del tega časa na dolgih poteh v Anglijo in na Škotsko. V posameznem letu je tudi do 35 koncev tedna preživel v kabini.

»Vožnje so bile dolge in pogosto se nismo vrnili v enem tednu. Toda življenje na cesti je bilo takrat drugačno. Več smo se družili. Na mejah smo skupaj urejali dokumente in se ustavljali na znanih postajališčih. Poti smo imeli v glavi, zemljevide pa v škatlah po kabini. Danes navigacija marsikaj poenostavi, vendar nas hkrati odvaja od razmišljanja in orientacije.«

Od očeta se ni naučil le voziti ter poslušati in vzdrževati tovornjaka. Predal mu je širši pogled na podjetništvo.
»Oče me je naučil opazovati trg, se prilagajati spremembam in iskati priložnosti. Spodbujal me je tudi k učenju jezikov. Dobro govorim nemško in angleško, danes pa v tej smeri spodbujam svoje otroke.«

Najpomembnejše očetovo pravilo je bilo preprosto: »Cenkaj se ciganski, plati gosposki.« »To pomeni, da se moraš za ceno trdo pogajati, ko pa je dogovor dosežen, ga moraš dosledno izpolnjevati in tako delam vse življenje,« razloži Robert.

Ko je Robert leta 2009 stopil na samostojno pot, se mu je zdelo povsem samoumevno, da bo kupil Mercedes-Benz. Njegov prvi tovornjak je bil Actros 1841 MP3, za njim pa so sledili številni drugi. Sanimar se je usmeril predvsem v prevoz hitro pokvarljivega blaga. Pri takšnem delu ni dovolj, da je tovornjak zmogljiv in udoben. Biti mora predvsem zanesljiv.

»Če rezervni del naročimo zjutraj, ga imamo pogosto že opoldne v delavnici. Če ga ni na zalogi, ga praviloma dobimo v enem dnevu. Ko tovornjak stoji, ne ustvarja prihodka, zato sta hitrost in zanesljivost dobave izjemno pomembni.«

Po skoraj petih desetletjih družinskih izkušenj s tovornjaki Mercedes-Benz Robert svojo oceno podaja brez zadržkov.

Na dvorišču družine Bergant še danes stoji tudi Robertov prvi Actros.
»Nikoli ga ne bom prodal,« odločno pove Robert. Tovornjak so pred časom v celoti obnovili. Razstavili so ga do zadnjega vijaka, obnovili posamezne komponente in ga ponovno sestavili. Danes je več kot starodobnik. Je opomnik na začetek Robertove samostojne poti, na leta, preživeta za volanom, in na razvoj podjetja, katerega zgodbo nadaljuje že tretja generacija družine.

Čeprav Robert veliko govori o vozilih, hitro poudari, da tovornjak sam po sebi še ne zagotavlja uspeha. »Tudi najboljši tovornjak brez dobrega voznika ne pomeni nič. Voznik je prvi predstavnik podjetja. Stranka najprej vidi njega in tovornjak, s katerim se pripelje.«

Zato pri opremi novih vozil ne varčujejo. Izbirajo asistenčne sisteme, dodatne žaromete, aluminijasta platišča, spojlerje ter drugo opremo, ki prispeva k večji varnosti, učinkovitost ter boljšemu počutju za volanom. »Voznik v kabini preživi velik del dneva. Če želimo, da dobro opravlja svoje delo in skrbi za vozilo, mu moramo zagotoviti dobre pogoje. Tovornjaki morajo biti urejeni, enako pa velja za voznike. Oboji predstavljajo naše podjetje.«

Posebno pozornost namenjajo uvajanju novih voznikov. Vsak novinec najmanj mesec dni vozi v dvojni posadki z izkušenim voznikom. Na samostojno pot lahko odide šele, ko njegov mentor presodi, da je pripravljen. Pred prvo samostojno vožnjo ga čaka še praktični preizkus. »Na dvorišču mora zamenjati kolo. To je opravilo, ki ga mora obvladati vsak voznik. Tovornjaka ne moreš zaupati komur koli. Potrebni so znanje, občutek in odgovornost.«

Pomemben del družinskega posla je lastna mehanična delavnica, ki jo vodi Jakob. Skupaj z Markom in tremi zaposlenimi avtomehaniki v njej po izteku garancijskega obdobja skrbijo za vzdrževanje vozil. Pri Sanimarju stavijo na preventivo. Rednega vzdrževanja ne razumejo kot strošek, temveč kot naložbo v zanesljivost in razpoložljivost voznega parka.

Posebno poglavje družinske zgodbe predstavlja leto 1996. Robertov oče je takrat kupil Actrosa, ki je bil pred tem razstavljen na avtomobilskem salonu v Amsterdamu. Na domače dvorišče ga je pripeljal približno teden dni pred uradno predstavitvijo modela v Sloveniji. Po pripovedovanju družine je bil to prvi Actros v Sloveniji.

Takrat si verjetno ni predstavljal, da bo Actros tudi desetletja pozneje predstavljal hrbtenico voznega parka naslednjih dveh generacij družine.

Danes je njihova pozornost usmerjena v najnovejšo generacijo Actrosa. Robert pri novih vozilih izpostavlja predvsem občutno nižjo porabo goriva, ki je pri vsakodnevnem transportnem poslu eden ključnih dejavnikov učinkovitosti.

Poleg nižje porabe ga je navdušilo tudi udobje za voznika. Čeprav delovno okolje ostaja poznano, že prvi kilometri razkrijejo razliko.

»Motorja skoraj ne slišiš. Za voznika, ki vsak dan preživi več ur za volanom, to pomeni manj utrujenosti in precej prijetnejše delovno okolje. Še bolj kot to pa me je presenetil sam občutek vožnje. Notranjost kabine je sicer poznana, zato tako velike razlike nisem pričakoval. A že po prvih kilometrih sem opazil, kako lahkotno deluje celoten tovornjak. Prestavljanje je izjemno gladko in vozilo preprosto dela samo.«

Pogovor se ob koncu znova vrne tja, kjer se je začel: k družini. 
»Najbolj sem vesel in ponosen, da so se otroci tako zavzeto vključili v naš posel,« pravi Robert.

Robert prihodnosti ne prepušča naključju. Spremlja spremembe v logistiki, posodablja vozni park in del odgovornosti postopoma predaja mlajši generaciji. Prav zato ga, kot pravi, za prihodnost podjetje ne skrbi.

Na dvorišču tako danes drug ob drugem stojijo tovornjaki treh podjetij in ene družine. Vsako podjetje ima svoje ime, svojega lastnika in svojo poslovno pot, toda navzven delujejo kot celota. Skupaj, vendar vsak zase. Samostojni, vendar povezani. Z izkušnjami dveh generacij za seboj in s tretjo, ki že prevzema volan. Novi Actrosi zato pomenijo več kot zgolj naložbo v vozni park. So naslednji korak družinske zgodbe, ki se je leta 1976 začela z Mercedes-Benzom 322 Kurzhauber. Skoraj pol stoletja pozneje se je spremenilo skoraj vse: ceste, tehnologija, logistika, vozniške kabine in način poslovanja. Nekaj pa ostaja enako. Trikraka zvezda na maski tovornjaka in družina Bergant za volanom prihodnosti.